»Rad bi bil fit.«
To je eden najpogostejših ciljev, ki jih slišim. Težava je, da skoraj ničesar ne pove.
Ali želiš brez težav prehoditi deset kilometrov? Dvigniti težak kovček? Se igrati z otroki brez bolečin? Prevoziti dolg vzpon? Tekmovati? Ali samo bolje izgledati?
Vsak od teh ciljev zahteva drugačno telo.
Človek je lahko zelo vzdržljiv, vendar nima dovolj moči. Lahko je močan, vendar se hitro zadiha. Lahko dobro izgleda, vendar ga pri vsakdanjih opravilih omejujejo bolečine. Lahko redno trenira, pa njegovo telo še vedno ni pripravljeno na življenje, ki ga želi živeti.
Zato telo ni fit na splošno.
Telo je sposobno za določene naloge.
Ko to razumemo, se spremeni tudi vprašanje.
Ne sprašujemo se več:
Kako naj postanem fit?
Vprašamo se:
Česa želim biti sposoben?
To je veliko bolj uporabno izhodišče.
Če veš, kaj želiš od svojega telesa, lahko določiš, katere sposobnosti potrebuješ. Šele nato lahko presodiš, kaj moraš razvijati in kako naj treniraš.
Nekdo potrebuje predvsem več moči. Drugi boljšo vzdržljivost. Tretji gibljivost, ravnotežje ali sposobnost hitrega odziva. Večina potrebuje kombinacijo, vendar ne vsi enake.
Po 40. letu postane ta razlika še pomembnejša.
Časa in energije ni smiselno porabljati za naključen trening. Tek, kolesarjenje, uteži ali skupinska vadba niso cilj. So samo možni načini razvoja telesa. Koristni so takrat, ko razvijajo sposobnosti, ki jih dejansko potrebuješ.
Dober trening se zato ne začne z izbiro vadbe.
Začne se z jasno predstavo o življenju, ki ga želiš živeti, in telesu, ki ga bo takšno življenje zahtevalo.
V novi epizodi govorim o tem, zakaj beseda »fit« brez jasnega konteksta ne pomeni veliko in kako lahko namesto splošne želje oblikujemo konkreten profil sposobnega telesa.
Biti fit ne pomeni nič, dokler ne poveš, za kaj.
Nova epizoda je že objavljena.