Kako razviti trening navado tudi brez motivacije

ZAPIS • 23 min branja

Motivacija nam pomaga začeti, vendar nima urnika in ne pride vedno takrat, ko jo potrebujemo.

Kot nekdo, ki se je dolga leta preživljal tudi s fitnes poslom, sem zelo dobro poznal poslovni struggle ohranjanja članov v fitnesu. Seveda mi je bilo jasno, da je treba na eni strani zagotoviti vrhunsko storitev, okolje in treninge. Zagotoviti maksimalno dobro izkušnjo fitnesa, vadb, treningov, družbe in skupnosti. Vse zato, da bi obiskovalci postali redni dolgoročni člani. Tako je najbolje zanje in tako je bilo najbolje zame in za fitnes. Seveda je bil to never-ending struggle. Raziskovanje in iskanje ultimativne fitnes in trening rešitve, ki posamezniku omogoči razvoj dolgoročne navade aktivnega življenja, je nekaj, kar se nikoli ne konča in se nikoli ne bo končalo.

Sem pa skozi leta znova in znova ugotavljal, da je bila to le polovica enačbe. Polovica pravim zato, ker je bila dolgoročnost, ne glede na to, kaj in na kakšen način smo v mojih klubih ponujali, na koncu vedno v veliki meri odvisna od druge strani. Od člana in njegove osebne volje. Tukaj pa sem imel sam bistveno bolj zvezane roke.

O čem govorim? O zadevi, zaradi katere je v fitnes svetu ponedeljek dobil naziv »sveti ponedeljek«. Saj veste: v ponedeljek pa zares začnem … 🙂 In veliko jih v ponedeljek tudi zares začne. A veliko jih tudi zelo hitro odneha. Ma kaj veliko, velika večina. Ena od statistik pravi, da jih po slabem letu vztraja samo še dobrih 10 odstotkov. Pa tudi če bi jih bilo več, slika več kot nazorno govori svoje.

Biti aktiven oziroma razviti navado aktivnega življenja je izziv. Velik izziv. In to me je vedno na neki način morilo. Ker na to drugo polovico enačbe nisem imel tako neposrednega vpliva, kot sem ga lahko imel na prvo polovico.

Kje je težava? Kaj je potrebno za razvoj navade aktivnega življenja? Kaj je tisto, kar posameznik potrebuje, da mu, ko se enkrat odloči spremeniti svoj življenjski slog v bolj zdrav, aktiven in športen način življenja, pomaga ne le vztrajati čim dlje, ampak razviti življenjsko navado? Da šport, treningi in telesni razvoj postanejo del življenja. Ne nekaj, kar počneš zraven v svojem življenju. Nekaj, kar postane del življenja.

Preprosto vprašanje, ki pa nima enostavnega, enovrstičnega odgovora. Vsi vemo, da je fitnes zdrav, da je gibanje zdravo in da je trening zdrav. A ker je dejanje telesnega razvoja samo po sebi nekaj, kar telo obremenjuje in utruja, smo ljudje že nekako genetsko naravnani tako, da podzavestno skušamo take situacije zaobiti. In smo v tem tudi zelo dobri. 🙂

Kot osebni trener in lastnik klubov pa sem imel skozi leta priložnost slišati najpogostejše tegobe oziroma razloge, ki so jih ljudje navajali za odnehanje. Najpogostejši razlogi, ki naj bi jim predstavljali največjo oviro pri razvoju dolgoročne navade treninga, so zveneli tako:

  • najtežje se mi je spraviti od doma,
  • nimam dovolj motivacije in
  • nimam časa.

Tale zadnji, »nimam časa«, je razlog, ki ga bom obravnaval posebej. Res si zasluži svoj samostojen zapis. Ker je od vseh treh razlogov edini, ki je skoraj v celoti privlečen za lase. 😉 Medtem pa prva dva lepo pokažeta tegobe, ki jih ljudje občutijo kot tiste, ki jim ne omogočijo razviti ustrezne navade.

V knjigi Srebrni atlet problematiki posvečam veliko pozornosti in jo rešujem celo v samostojnem poglavju. Saj je ena ključnih problematik tako pri sistemskem razvoju telesa po 40. letu kot takrat, ko se nekdo odloči spremeniti svoj način življenja. Kakšno korist pa lahko imamo od vsega znanja in stroke, ki nam lahko omogočita oblikovanje najbolj naprednega plana oziroma strategije razvoja telesa, če potem tega plana nismo sposobni izvesti v svojem realnem, resničnem življenju? Kje je težava in kakšno rešitev priporočam?

MOTIVACIJA NI REŠITEV, NAVADA JE

Eden pogosteje slišanih razlogov je bilo pomanjkanje motivacije. Odkrito rečeno, je to eden najbolj legitimnih razlogov, zakaj lahko nekdo z nečim preneha. Je pa ta razlog pogojno legitimen. Pogojno zato, ker velja samo za tiste, ki se zanašajo zgolj na motivacijo. In teh je res veliko. Ampak, dragi moji, če ugotavljamo, da je pomanjkanje motivacije očiten problem, mar ni potem nesmiselno iskati rešitev prav v motivaciji? Če nečesa nimamo, ne moremo pričakovati, da nas bo to gnalo naprej. Kot da bi želeli odkleniti vrata s ključi, ki jih nimamo.

Motivacija je notranji ali zunanji razlog, ki nas spodbudi k nekemu dejanju. Zaradi nje se nečesa lotimo. Pomaga nam vztrajati, ko postane težko, in nas lahko tudi potisne čez točko, pri kateri bi brez nje odnehali. Zaradi nje lahko naredimo še zadnjo serijo, pretečemo še zadnji kilometer ali dokončamo nalogo, čeprav bi najraje zaključili.

Motivacija je torej koristna. Včasih je lahko celo odločilna. In težava ni v motivaciji sami. Težava nastane, ko ji naložimo delo, ki ga ne more zanesljivo opravljati.

Od motivacije pričakujemo, da se bo pojavila vsak ponedeljek ob šestih popoldne. Da bo prišla z nami v gym, nas spravila skozi trening in nas nato pospremila še mimo hladilnika. Vsak dan, ne glede na vreme, količino dela, kakovost spanja ali naše razpoloženje.

Žal motivacija ne deluje tako.

Motivacija nima urnika. Danes je, jutri je ni. Potem se ponovno pojavi, nato pa o njej več dni, tednov ali celo mesecev ni ne duha ne sluha. Kadar je prisotna, jo je smiselno izkoristiti. Ne smemo pa ji prepustiti odgovornosti za to, ali bomo naredili tisto, kar je treba narediti.

Motivacija torej lahko okrepi naše vedenje. Ne sme pa biti njegov edini pogoj.

Če treniramo samo takrat, ko smo motivirani, smo odločitev o svojem napredku prepustili trenutnemu počutju. Na dober dan bomo naredili vse. Na slabega nič. In ker je slabih, napornih in povsem običajnih dni veliko več kot tistih, ko pokamo od navdušenja, bo tudi naše vedenje hitro postalo občasno.

Vidimo torej, da dolgoročnega rezultata in razvoja navade aktivnosti ne ustvarjajo dnevi, ko smo zelo motivirani. Ustvarjajo ju predvsem dnevi, ko motivacije ni, pa kljub temu naredimo tisto, kar smo načrtovali. Ni nujno popolno. Ne vedno z največjo intenzivnostjo. Ampak dovolj dobro in dovolj pogosto.

Motivacijo lahko razumemo kot iskro, ki prižge ogenj. Da ogenj ne ugasne, pa potrebujemo še nekaj: navado.

Kako razviti navado, pa je drugo in dejansko tudi edino pravo vprašanje.

NAVADA

Navado lahko razumemo kot dejanje, ki je v nas avtomatizirano in predstavlja vedenje, integrirano v naše vsakodnevno življenje.

Lep primer navade in njene narave je vsakodnevno ščetkanje zob. Za ščetkanje zob se ne bodrimo, ne poslušamo motivacijskih govorov niti se ne motiviramo z YouTube akcijskimi videi herojev z bleščečimi nasmehi. Vsaj jaz ne. 😂 Ko pride tisti čas v dnevu, si zobe enostavno skrtačimo, ne da bi za to uporabljali kaj dosti miselnega napora. Zadevo preprosto naredimo.

Včasih nam življenje sicer postreže tudi s presenečenji, ki nas od opravila umaknejo. Avantura, dolgotrajno potovanje ali zabava skozi noč nam kdaj preprečijo dejanje. A pomembno je, kaj se zgodi po tem. Navada nas že ob prvi naslednji priložnosti utiri nazaj na ustaljene tirnice. In to je navada in moč navade. Ponotranjeno vedenje, ki ga tudi občasni zdrs ne prekine.

Seveda se tukaj takoj porodi vprašanje, kaj storiti, da se navada razvije. Odgovor je preprost. Ponovitve, ponovitve in ponovitve. Nihče od nas ni prišel na svet z implementirano navado ščetkanja zob. A ko smo eno in isto opravilo ponovili dovoljkrat, je opravilo sčasoma postalo navada. Seveda se določene navade lahko razvijajo hitreje, druge počasneje, a princip in logika sta enaka.

Tukaj sem navadno slišal očitek, da je vse lepo in prav, ampak da so ravno ponovitve tiste, ki so odvisne od motivacije. Da, ker ta mine, ni dovolj ponovitev. Deloma drži, ampak malo prej smo ugotovili, da je narava motivacije pač taka: muhasta. Zato potrebujemo nekaj drugega. Potrebujemo disciplino in doslednost.

Disciplina je sposobnost in zavestna odločitev, da naredimo tisto, kar je potrebno, dogovorjeno ali načrtovano, tudi ko se nam to ne ljubi ali za to nismo motivirani. Disciplina se pokaže v posameznem trenutku: grem na trening ali ostanem doma.

Doslednost pa je ponavljanje načrtovanega vedenja skozi daljše obdobje. Doslednost ne pomeni, da vedno vse naredimo brezhibno, pomeni pa, da se vedno vrnemo k načrtu.

Povedano drugače: disciplina poskrbi, da nekaj storimo tukaj in zdaj. Doslednost poskrbi, da to ponavljamo dovolj dolgo. Lahko smo disciplinirani pri enem treningu, pa še nismo dosledni. Ko se disciplinirane odločitve dovolj dolgo ponavljajo, postanejo doslednost.

In to je tisto, kar potrebujemo za razvoj navad. Disciplino in doslednost. Ko bomo dovolj dolgo dosledni pri določenem vedenju, bo nastopila naslednja stopnja: razvila se bo navada.

RAZVOJ NAVADE JE ZAVESTNA ODLOČITEV

Naučili smo se, da je razvoj navade plod zavestne odločitve. In to ni lahka naloga, saj na motivacijo ne moremo računati. Računati moramo na svojo vztrajno odločnost.

Pa vendar, bodimo realni. Tudi na disciplino ne moremo gledati kot na nekaj, kar ima obliko neusahljive energije. Tudi disciplina ima omejeno silo, je omejen vir. Hitro nam postane jasno, da bomo imeli bolj malo možnosti za uspeh, če bomo morali za čisto vsako odločitev, ali gremo na trening ali ostanemo doma, biti disciplinirani, izvesti All Blacks hako, se tolči po prsih, še prej pa iz sebe izgnati vseh sedem demonov.

Zato tudi dolgoročnega načrta ni dobro graditi samo na disciplini. Doslednost lažje ustvarimo z realnim načrtom, urejenim okoljem in že ustaljenimi navadami, ki zmanjšajo število odločitev o tem, ali nekaj narediti ali ne.

RAZVOJNI PLAN IN IZVEDBENI PLAN

Skozi leta sem ugotovil, da lahko velik del neuspeha pri razvoju trening navad ali sposobnosti držati se razvojnega oziroma trening plana pripišemo odsotnosti izvedbenega plana.

Ko govorimo o trening oziroma razvojnem planu, govorimo o tem, kaj mora telo dobiti in kaj narediti, da bomo dosegli vadbeni oziroma razvojni cilj, ki smo si ga zastavili. To je plan, ki smo ga oblikovali sami ali pa ga je za nas oblikoval naš trener. V njem najdemo:

  • vadbeni cilj,
  • razvojne prioritete,
  • izdelan trening plan z ustreznimi treningi oziroma oblikami treninga, serijami, ponovitvami, obremenitvami in trajanjem,
  • sistem spremljanja napredka,
  • sistem progresije
  • in tako naprej.

Izvedbeni plan pa je plan, ki pove, kako bomo zagotovili, da se bo razvojni plan dejansko zgodil. Čeprav se morda sliši nekoliko pretirano, je izvedbeni plan pravzaprav plan, kako bomo izvedli razvojni plan. 🙂

In ta je izredno pomemben. Če ga imamo, imamo zastavljeno jasno izvedbeno pot. Če ga nimamo, prepuščamo izvedbo razvojnega plana naključju in osebnemu počutju.

Razvojni plan torej odgovarja na vprašanje:

Kaj mora biti narejeno, da bomo napredovali?

Izvedbeni plan pa odgovarja na vprašanje:

Kako bomo poskrbeli, da bo to res narejeno?

Prvi je načrt razvoja našega telesa. Drugi je načrt našega vedenja. Eden brez drugega je nepopoln. Izvedbeni plan brez dobrega razvojnega plana nas lahko naredi zelo dosledne pri napačnih stvareh. Razvojni plan brez izvedbenega plana pa pogosto ostane samo lepo napisan dokument.

Nekako je v naši naravi, da takrat, ko se odločimo za spremembo, ves fokus usmerimo v to, kaj bomo počeli. Iščemo najboljši program oziroma najboljše trening rešitve. Kako bomo svojo preobrazbo dejansko izvedli, pa v veliki večini primerov prepustimo naključju.

In ne uspemo.

Prav tukaj se pogosto skriva razlog za neuspeh. Ljudje sklepajo, da njihov trening program ni bil dovolj dober, čeprav ga v resnici nikoli niso izvajali dovolj redno in dovolj dolgo, da bi sploh lahko ugotovili, ali deluje.

Težava torej ni bila nujno v programu. Težava je bila v razmiku med tem, kar je bilo zapisano, in tem, kar se je dejansko dogajalo.

Razvojni plan določa pot do rezultata. Izvedbeni plan pa poskrbi, da se po tej poti dejansko premikamo.

KAKO JE VIDETI IZVEDBENI PLAN

Izvedbeni plan predstavlja preprosto, a učinkovito organizacijo našega življenja, s katero si močno povečamo verjetnost uspešnega razvoja aktivne navade.

Še vedno bomo morali ostati disciplinirani in dosledni, vendar nam bo plan dal jasne protokole in organizacijo. Vedno nam bo povedal, kaj moramo storiti v določeni situaciji.

Največkrat smo neuspešni prav takrat, ko ne vemo, kaj in kdaj bi morali storiti, zato vse skupaj prepustimo občutkom in trenutnemu počutju.

Bistveno drugače je, če veš, da imaš ob ponedeljkih in četrtkih ob 18.00 termin za trening, kot če veš samo, da bi bilo dobro ta teden opraviti dva treninga.

Jih boš? Kdaj? Boš imel čas?

Vidite razliko?

Izvedbeni plan se osredotoča na štiri stvari:

  • pripravo,
  • povezavo s sprožilcem,
  • zagotovitev terminov,
  • alternative, ko se stvari ne izidejo in
  • minimalna izvedba.

PRIPRAVA

Priprava je temelj in osnova za uspeh. Če se na nekaj pripraviš, si že na polovici poti do cilja. Če se ne pripraviš, si se pripravil na neuspeh.

Dejansko gre za zelo preprosto stvar, ki pa ima izredno veliko moč.

Vso opremo za jutrišnji trening si pripravi že danes. Če nameravaš na trening po službi, naj oprema že zjutraj potuje s teboj v avtu. Če nameravaš trenirati v drugi polovici dneva, naj te pripravljena oprema čaka doma pri vhodu. Na notranji strani, seveda. 😂

Pripravljena oprema je močan signal namere in zmanjšuje možnost odstopa.

Če se resno ukvarjaš tudi s prehrano, velja enako. Imej konkretno izdelano idejo, kaj, kdaj in kje boš jedel naslednji dan. Pomanjkanje tovrstne priprave namreč poveča možnost, da ne boš jedel pravočasno ali pa boš pojedel nekaj, kar ti bo najprej prišlo pod roke.

Dobra izvedba se pogosto začne že dan prej.

POVEZAVA S SPROŽILCEM

Povezava s sprožilcem pomeni, da odhod na trening oziroma izvedbo nove aktivnosti povežemo z dogodkom, ki je že utečen in se redno ponavlja v našem življenju. Torej z nečim, kar je že naša navada.

Po jutranji kavi na primer naredimo trening gibljivosti. Ko oddamo otroke v vrtcu ali šoli, odidemo na trening v gym. Ko pridemo iz službe, se še pred sedenjem na kavč preoblečemo v športno opremo.

Ideja je, da novo navado, ki jo želimo razviti, organizacijsko postavimo takoj za že obstoječo navado. Tako nam obstoječa navada služi kot sprožilec za novo.

Ni nam treba vsakokrat znova razmišljati, kdaj bomo nekaj naredili. Določen dogodek nam preprosto sporoči: zdaj sledi to.

ZAGOTOVITEV TERMINOV

Zagotovitev terminov se morda zdi samoumevna, vendar ljudje največkrat znotraj tekočega tedna sproti iščejo luknje, v katere bi lahko stisnili še trening.

Ob bolj ali manj nepredvidljivem tednu je to velikokrat loterija.

In največkrat ne boste zadeli.

Tudi zapis v koledarju, da imate v torek in petek popoldne trening, medtem ko hkrati ne veste, ali boste takrat morda imeli sestanek v službi, je bolj zapisana želja kot pravi plan.

Poiščite in določite termine, za katere ste v veliki meri prepričani, da so vam na voljo, in naj ti termini postanejo del vašega izvedbenega plana.

Ni nujno, da se vedno stoodstotno izidejo. Seveda se kdaj ne bodo. Toda če veste, da obstajajo termini v tednu, ki so za vaše aktivnosti najprimernejši, planirajte znotraj teh terminov.

To je več kot dovolj dobro.

Pomembno je, da jih določite vnaprej in jih obravnavate podobno kot vse druge pomembne obveznosti. Če v koledarju obstaja prostor za sestanek, pregled pri zdravniku ali obisk frizerja, lahko obstaja tudi prostor za trening.

ALTERNATIVE

Alternative so naš plan B.

Življenje ni predvidljivo in včasih zaide na poti, ki jih ne moremo načrtovati. Lahko pa načrtujemo, kako bomo ukrepali, ko se bo to zgodilo. 😉

Največkrat se ne izideta čas in prehrana.

Za primer časovne stiske imejte pripravljeno trening možnost B. Če morda nimate časa za 60 minut treninga, je lahko 30-minutna izvedba dobra alternativa. Namesto šestih vaj v fitnesu morda naredite samo tri glavne vaje. Načrtovan 60-minutni kardio trening lahko skrajšate ali ga v določenih primerih nadomestite z vnaprej določeno krajšo različico.

Plan B pa ne sme postati naključna zamenjava, ki z razvojnim planom nima več veliko skupnega. Če je bil cilj treninga razvoj moči, ga ne moremo preprosto nadomestiti s tekom in si reči, da smo vendarle nekaj naredili.

Alternativa naj bo krajša ali poenostavljena različica iste razvojne naloge.

Plan B ni namenjen temu, da izvedemo nekaj povsem drugega. Namenjen je temu, da v slabših okoliščinah ohranimo stik z razvojnim planom.

Pri hrani je morda celo nekoliko lažje. Imeti alternativni obrok vedno pripravljen ali na dosegu roke je zlata vredna rešitev, da ne posežete po nečem, kar ni v skladu z načrtovanim.

Ko se jedilnik ne izide in sežemo po prvi stvari, ki nam pride pod roke, imamo namreč dobre možnosti, da bomo v usta položili nekaj okusnega in dobrega, vendar za naš cilj zelo neustreznega. 😉

DOLOČITE TUDI MINIMALNO IZVEDBO

Dober izvedbeni plan določa tudi minimalno izvedbo.

Kaj je najmanj, kar bomo naredili na dan, ko polna izvedba res ni mogoča?

Morda je to 20 minut treninga, tri glavne vaje ali krajša vadba gibljivosti. Minimalna izvedba ne bo vedno zagotovila enakega razvojnega učinka kot celoten trening. Bo pa ohranila ritem, stik z navado in predvsem preprečila, da bi ena motnja postala začetek večtedenskega premora.

En izpuščen trening namreč ni neuspeh.

Neuspeh nastane, ko zaradi enega izpuščenega treninga izgubimo stik s celotnim planom.

Izvedbeni plan je torej bolj ali manj vnaprej določen sistem protokolov, s pomočjo katerih bomo lažje in kakovostneje razvili navado treninga.

In še enkrat poudarjam: bistveno ni, da iščemo popoln izvedbeni plan. Težava ni v tem, ali je plan popoln ali ne. Na papirju je lahko vsak plan popoln. Življenje je tisto, ki nas odmika od njegovega popolnega poteka.

Toda če imamo plan, tudi natančno vemo, kam se moramo vrniti, ko nam življenje v nekem trenutku prepreči njegovo izvedbo.

Cilj torej ni, da od plana nikoli ne odstopimo.

Cilj je, da se znamo k njemu čim prej vrniti.

Če se k planu vračamo redno in dovolj dolgo, je njegov namen dosežen. Naše vedenje postaja dosledno, razvojni plan se dejansko izvaja in rezultat postaja vse bolj verjeten.

Uspešni niso ljudje, ki nikoli ne odstopijo od plana. Uspešni so tisti, ki se znajo k njemu vedno znova vrniti.

VSEGA NE SPREMINJAJTE NAENKRAT

Ko imamo izdelana razvojni in izvedbeni plan, se pojavi še ena zelo pogosta napaka.

Ker smo se odločili, da bomo nekaj spremenili, želimo spremeniti vse. In to takoj.

Začeli bomo trenirati štirikrat tedensko. Vsako jutro bomo naredili še trening gibljivosti. Vsak dan bomo naredili deset tisoč korakov. Prenehali bomo jesti sladkarije, izločili alkohol, pripravljali vse obroke vnaprej, hodili prej spat in vsako jutro meditirali. Dalajlama bo proti nam cel “pussy”.

Novo življenje se začne na “sveti ponedeljek”. V nedeljo zvečer smo še stara različica sebe, v ponedeljek zjutraj pa naj bi se zbudili kot povsem nov človek. Discipliniran športnik, organiziran kuhar in mojster spanja v eni osebi. Guru preporoda skratka.

Zelo ambiciozno. In največkrat zelo kratkotrajno.

Težava ni nujno v tem, da bi bila katera od teh sprememb sama po sebi prezahtevna. Težava je v tem, da smo jih poskušali uvesti preveč hkrati.

Vsaka nova navada od nas zahteva pozornost, čas, organizacijo in določeno količino odločanja. En trening morda res ni posebna težava. Tudi priprava zajtrka ni. Prav tako ni težko oditi v posteljo pol ure prej.

Ko pa vse to poskušamo spremeniti naenkrat, posamezne majhne naloge skupaj postanejo velik projekt. Nenadoma moramo ves dan razmišljati o tem, kaj bomo jedli, kdaj bomo trenirali, koliko vode smo popili, koliko korakov smo naredili in ob kateri uri moramo v posteljo.

Naš dan se spremeni v nadzorni center.

In tako lahko odnehamo ne zato, ker bi bil razvojni plan pretežak, temveč zato, ker je bilo sprememb preprosto preveč.

Pogosto nas ne premaga zahtevnost ene spremembe. Premaga nas količina sprememb, ki jih želimo uvesti naenkrat.

NAJPREJ UVEDITE, NATO DODAJTE

Rešitev je postopnost.

Postopnost ne pomeni samo tega, da na treningu počasi povečujemo obremenitev, število serij ali trajanje vadbe. Pomeni tudi, da postopoma povečujemo število novih navad, ki jih vključujemo v svoje življenje. Najprej uvedemo eno ali dve najpomembnejši spremembi. Ko postaneta dovolj stabilni in zanju ne potrebujemo več toliko razmišljanja, dodamo naslednjo.

Če je naša glavna razvojna prioriteta moč, lahko začnemo z dvema jasno določenima treningoma na teden. Poskrbimo, da imamo zanju rezervirana termina, pripravljeno opremo in krajšo alternativno izvedbo za primer časovne stiske. To je za začetek dovolj. Ni treba, da v istem tednu popolnoma spremenimo še prehrano, spanec, količino hoje, jutranjo rutino in nedeljsko pripravo obrokov.

Ko ugotovimo, da dva treninga redno izvajamo in sta postala normalen del našega tedna, lahko dodamo naslednji korak. Morda beljakovinski zajtrk. Ko tudi ta postane običajen del dneva, dodamo pripravo kosila za naslednji dan. Nato uredimo čas odhoda v posteljo. Korak za korakom. Ne ker nebi bili sposobni več. Pač pa, ker želimo, da spremembe ostanejo.

RAZLIKUJTE MED CILJNIM IN ZAČETNIM OBSEGOM

Obseg nalog oz. dejanj, ki ga želimo izvajati dolgoročno, ni nujno enak obsegu, s katerim moramo začeti. Naš končni plan lahko predvideva štiri treninge na teden. To pa ne pomeni, da mora človek, ki zadnjih pet let ni redno treniral, že prvi teden opraviti vse štiri. Morda začne z dvema. Ko dva treninga postaneta reden del njegovega življenja, doda tretjega. Četrtega doda šele takrat, ko ugotovi, da ga lahko vključi, ne da bi pri tem porušil vse drugo.

Enako velja za prehrano. Cilj je morda urediti vse dnevne obroke. Toda začnemo lahko z zajtrkom. Nato uredimo kosilo. Šele zatem večerjo in obroke okoli treninga. Razvojni plan nam pokaže, kam želimo priti. Izvedbeni plan pa mora upoštevati, od kod v resnici začenjamo.

Končni plan opisuje naš cilj. Začetni plan mora upoštevati našo trenutno sposobnost izvedbe. Če začetni obseg postavimo previsoko, lahko program deluje na papirju, v resničnem življenju pa razpade. Človek nekaj dni ali tednov še zdrži. Nato izpusti en trening, naroči pico, ker nima pripravljenega obroka, dvakrat odide prepozno spat in dobi občutek, da mu nič več ne uspeva. Ker ne more izvajati vsega, začne opuščati vse. Toda en izpuščen trening ni izničil programa. En neustrezen obrok ni uničil prehrane. Težava je nastala zato, ker je človek popolno izvedbo zamenjal za edino sprejemljivo izvedbo.

NAJPREJ UTRDITE TEMELJE

Pri postopnem uvajanju sprememb moramo najprej izbrati tiste, ki imajo za naš cilj največjo vrednost. Če želimo postati močnejši, sta dva redno izvedena treninga moči pomembnejša od popolne jutranje rutine.

Če želimo izgubiti odvečno maščobo, bodo urejeni osnovni obroki verjetno pomembnejši od ukvarjanja z najmanjšimi podrobnostmi prehranskih dopolnil.

Če se želimo bolje regenerirati, bo reden in dovolj dolg spanec pomembnejši od nakupa nove ure, prstana ali aplikacije za merjenje spanja.

Najprej torej uredimo stvari, ki nosijo največji del rezultata. Šele nato dodajamo podrobnosti. To je podobno gradnji hiše. Najprej naredimo temelje. Nato postavimo stene. Šele na koncu izbiramo barvo kljuk. Mi pa bi velikokrat najraje že prvi dan izbirali kljuke, čeprav hiša še nima niti temeljev.

PRIMER POSTOPNEGA UVEDBENEGA PLANA

Recimo, da je naš cilj v prihodnjih mesecih izvajati tri treninge moči tedensko, en kardio trening, redno skrbeti za gibljivost in izboljšati prehrano. Končni plan je smiseln. Če pa trenutno ne treniramo nič, ga ni nujno smiselno uvesti v celoti že prvi teden.

Izvedba je lahko videti tako:

Prva dva tedna

  • Uvedemo dva treninga moči ob stalnih terminih. Naš glavni cilj ni popolnost treningov, ampak to, da se ob dogovorjenem času pojavimo in ju izvedemo.

Tretji in četrti teden

  • Ohranimo dva treninga moči in dodamo kratek trening gibljivosti po jutranji kavi ali po enem od treningov.

Peti in šesti teden

  • Dodamo tretji trening moči ali kardio trening, odvisno od razvojne prioritete. Pri prehrani uredimo en obrok, na primer zajtrk z ustrezno količino beljakovin.

Sedmi in osmi teden

  • Če obstoječe navade izvajamo dovolj zanesljivo, dodamo naslednjo prehransko spremembo ali dodatno aktivnost.

Takšen pristop je na začetku morda videti počasnejši. Toda čez dva meseca imamo bistveno več možnosti, da bomo še vedno izvajali večino načrtovanega. Pri prehitrem začetku pa smo lahko prvi teden popolni, tretji teden utrujeni in peti teden ponovno tam, kjer smo začeli.

KDAJ DODATI NASLEDNJO NAVADO?

Naslednje spremembe ne dodamo samo zato, ker je minil določen čas. Dodamo jo takrat, ko obstoječo izvajamo dovolj redno in brez vsakodnevnega notranjega pogajanja. Če moramo še vedno vsakič znova iskati termin, pripravljati opremo v zadnjem trenutku in se eno uro prepričevati, da bi morali na trening, navada še ni stabilna.

Najprej uredimo izvedbo obstoječega koraka. Šele nato povečujemo količino. Preden dodamo novo navado, si zato postavimo tri preprosta vprašanja:

  • Ali obstoječo navado večino časa dejansko izvajam?
  • Ali imam zanjo določen čas, prostor in način izvedbe?
  • Ali jo lahko izvedem tudi v nekoliko bolj napornem tednu?

Če je odgovor večinoma da, lahko dodamo naslednji korak. Če je odgovor ne, ne potrebujemo nujno več discipline. Morda potrebujemo boljši izvedbeni plan ali manjši začetni obseg.

POSTOPNOST NE POMENI, DA BO VEDNO LAHKO

Postopnost ni izgovor, da za vedno ostanemo pri najmanjši možni količini. Njen namen je, da spremembo najprej vključimo v svoje življenje, nato pa jo razvijamo. Ko postaneta dva treninga nekaj običajnega, dodamo tretjega. Ko obvladamo osnovne obroke, izboljšamo njihovo sestavo. Ko redno izvajamo trening, začnemo sistematično povečevati obremenitev.

Najprej gradimo sposobnost izvajanja plana. Nato povečujemo njegovo zahtevnost. Pri tem se postopnost razvojnega plana in postopnost izvedbenega plana dopolnjujeta. V razvojnem planu postopoma povečujemo dražljaj, ki ga prejema telo. V izvedbenem planu postopoma povečujemo količino vedenja, ki jo moramo vključiti v življenje.

Telo potrebuje progresijo, da se razvija. Naše vedenje pa potrebuje postopnost, da spremembo sploh obdrži. Ne dodajajte vsega, kar bi bilo koristno. Najprej dodajte tisto, kar je najpomembnejše. Ko to postane stabilno, dodajte naslednje. Dober začetek zato ni tisti, pri katerem naredimo največ. Dober začetek je tisti, ki ga lahko nadaljujemo.

Bolje je začeti z manjšim obsegom in ga postopoma graditi, kot začeti z vsem in postopoma opustiti vse.

Deli objavo:

Viri & Strokovna izhodišča:

Edo Žalar®

Performance po 40.

E: edo@edozalar.si