Zgodba, ki me je ustavila

Pred nekaj leti sem sedel v pisarni gyma. Ravno smo zagnali enega naših novejših konceptov, ko je zazvonil telefon.

Na drugi strani se je predstavila gospa Sanja. Povedala je, da je starejša in da jo zanima, kakšna vadba bi bila primerna za njena leta.

To vprašanje sem slišal že velikokrat. Zato je nisem takoj usmeril v program. Najprej sem jo vprašal, kako živi, kaj je počela prej, kaj počne danes, kako se počuti in česa se morda boji. Pri človeku se dober proces nikoli ne začne pri vaji. Začne se pri zgodbi.

Na osnovi pogovora sem ji predlagal nekaj zelo osnovnega: vadbo za moč, nekaj dela na mobilnosti in stabilnosti ter kardio trening.

In tukaj se je zapletlo.

Sanja mojega predloga ni slišala kot pomoč. Slišala ga je kot nekaj, kar ne spada več v njeno življenje. Poudarila je, da je 46-letna starejša gospa. Da ne išče “fitnes norije”, ampak nekaj, kar je primerno za njena leta.

Ni mogla vedeti, da se pogovarja z nekom, ki je bil starejši od nje. Takrat sem bil star 48 let. Bil sem v eni boljših form svojega življenja in pripravljal sem se na evropsko prvenstvo v dirkališčnem kolesarjenju.

Ta kontrast me je zadel. Ona je pri 46 letih svoje telo že doživljala kot omejitev. Jaz sem pri 48 letih svoje telo pripravljal na zelo zahteveno športno tekmovanje.

Takrat sem jasno uvidel nekaj, kar sem v resnici opažal že dolgo. Ko ljudje rečejo, da so stari, pogosto ne govorijo samo o letih. Govorijo o občutku, da jih telo ne podpira več.

Ko človek reče: star sem

Beseda starost je včasih samo bližnjica. Človek ne reče, da je izgubil moč. Ne reče, da se slabše regenerira. Ne reče, da nima več rezerve za napor ali da ne zaupa več svojemu telesu.

Reče samo: star sem.

To je razumljivo. Leta so enostavna razlaga. Lahko jih preštejemo. Vsi jih razumemo. Veliko težje je opisati občutek, da telo ni več tako odzivno, da te hitreje utrudi dan, da se ne premakneš več z enako lahkoto ali da se določenih gibov izogibaš, ker nisi več prepričan vase.

Pri 45, 50 ali 55 letih človek še ni “star” v smislu, da bi bilo njegovo življenje za njim. Lahko pa se v svojem telesu počuti staro. In ta občutek lahko zelo hitro postane zgodba, ki jo začne živeti.

Zato me pri človeku po 40. letu ne zanima samo podatek, koliko je star. Veliko bolj me zanima, kaj njegovo telo še zmore. Kaj je izgubilo. Kaj ga omejuje. In kaj bi lahko ponovno razvilo.

Staranje obstaja. Ampak ni celotna zgodba.

Pri tem moram biti zelo jasen. Ne zanikam staranja. Biološko staranje obstaja. Telo se z leti spreminja. Regeneracija ni več enaka. Mišična masa lahko začne upadati. Moč in eksplozivnost pogosto začneta padati še prej, kot človek to zares opazi.

Tudi kondicija se lahko zmanjša. Telo ima manj tolerance za stres, slabši spanec, slabo prehrano in naključno obremenitev. To je realno.

Ampak to ni celotna zgodba.

Velik del tega, kar ljudje pripišejo starosti, je pogosto tudi posledica let brez jasnega telesnega razvoja. Če deset ali dvajset let ne razvijamo moči, ne more biti presenečenje, da se ne počutimo več močne. Če nikoli ne treniramo višjih intenzivnosti, ni čudno, da nas večji napor hitro vrže iz ravnotežja. Če telesu ne damo razloga, da bi ohranilo mišično maso, je ne bo ohranjalo samo zato, ker bi si mi to želeli.

Tukaj nastane vprašanje, ki je zame ključno: ali smo res prestari ali pa smo samo nehali trenirati sposobnosti, ki jih zdaj pogrešamo?

Podtreniranost ne pomeni lenobe. Ne pomeni, da je človek len. Pomeni samo, da telo dalj časa ni dobivalo dovolj jasnega, pravilno odmerjenega in dovolj rednega dražljaja, da bi ohranilo ali celo izboljšalo določeno sposobnost.

Po domače: telo ni več trenirano za življenje, ki ga od njega pričakujemo.

Telo ohranja tisto, kar uporabljaš

Telo je zelo racionalno. Ne ohranja sposobnosti zato, ker bi bile lepe, uporabne ali ker smo jih imeli nekoč. Ohranja jih zato, ker jih uporabljamo. In seveda tudi obratno.

Če življenje od telesa ne zahteva veliko moči, bo moč počasi upadala. Če telo redko uporablja hitrost, bo postalo počasnejše. Če nikoli ne potrebuje večje vzdržljivosti, bo imelo manj rezerve za napor.

To ni izdaja telesa. To je prilagoditev.

Telo se ne pokvari kar tako. Telo se prilagodi zahtevam, ki mu jih dajemo. Če so zahteve prenizke, se prilagodi navzdol. Če so jasne, dovolj močne in postopno stopnjevane, se lahko prilagodi navzgor.

In v tem se nahaja dobra novica. Telo ostane prilagodljivo veliko dlje, kot si večina ljudi misli. Seveda pri 50 letih ne moremo ignorirati biologije. Lahko pa jo razumemo in z njo delamo pametneje.

Trening je v osnovi preprost proces. Telo dobi dražljaj. Nato potrebuje čas, energijo in ponavljanje, da se nanj prilagodi. Če je dražljaj pravi in če ima telo pogoje za obnovo, se sposobnosti lahko izboljšajo.

Zato po 40. letu ni najboljše vprašanje, koliko smo stari. Boljše vprašanje je: kakšne zahteve naše telo sploh dobiva? Ima razlog, da ostane močno? Ima razlog, da ostane gibljivo, vzdržljivo in odzivno?

Aktivnost še ni razvoj

Veliko ljudi po 40. letu je aktivnih. Hodijo, kolesarijo, hodijo v hribe, plavajo, se raztezajo ali občasno trenirajo. To je dobro. Gibanje ima vrednost.

Ampak aktivnost ni isto kot razvoj.

Nekdo lahko veliko hodi, pa še vedno nima dovolj moči. Lahko veliko kolesari, pa izgublja mobilnost. Lahko dela jogo, pa nima dovolj mišične mase. Lahko hodi v fitnes, pa nikoli ne razvija maksimalne moči. Lahko je vsak dan v gibanju, pa telo vseeno ne dobi jasnega signala, da mora napredovati.

To je ena največjih zmot po 40. letu. Človek misli, da je dovolj, da nekaj počne. Včasih je to res dovolj za osnovno zdravje. Ni pa nujno dovolj za razvoj sposobnosti.

Aktivnost pomeni, da telo uporabljaš. Razvoj pomeni, da telo sistematično gradiš.

Če želiš več moči, mora telo dobiti razlog, da postane močnejše. Če želiš boljšo kondicijo, mora srčno-žilni sistem dobiti pravilen izziv. Če želiš ohraniti eksplozivnost, jo moraš v nekem obsegu uporabljati. Če želiš boljše telo po 40. letu, ne moreš računati samo na naključje.

Po 40. letu zato tudi ni dovolj vprašanje: ali sem aktiven? Pomembnejše vprašanje je: kaj moja aktivnost v resnici razvija?

Zakaj razmišljam skozi športno metodologijo

Šport me je naučil, da se razvoj telesa ne začne pri vajah. Začne se pri vprašanju kaj želimo razviti?

To je velika razlika.

V klasičnem fitnes razmišljanju ljudje pogosto najprej vprašajo, katere vaje naj delajo. Koliko ponovitev. Kolikokrat na teden. Kateri program je najboljši.

V športu razmišljamo drugače. Najprej pogledamo šport. Potem pogledamo telo. Kaj mora znati? Katere sposobnosti so pomembne? Kje je trenutno? Kaj manjka? Kaj je prva prioriteta?

Tega načina razmišljanja ne zagovarjam zato, ker bi morali vsi živeti kot profesionalni športniki. To ni realno in tudi ni potrebno. Zagovarjam ga zato, ker šport zelo dobro razume razvoj telesa.

Pri športniku je rezultat lahko čas, hitrost, moč ali uvrstitev. Pri človeku po 40. letu je rezultat lahko drugačen. Več energije. Boljše počutje. Več moči. Bolj zanesljivo telo. Več samozaupanja. Boljši športni hobi. Lažje življenje.

Cilj je drugačen. Logika razvoja pa je podobna.

Zato je športna metodologija uporabna tudi za človeka, ki ne tekmuje. Pomaga nam, da telesa ne obravnavamo kot nekaj, kar samo popravljamo, ampak kot sistem večih telesnih sposobnosti, ki jih lahko še vedno razvijamo.

Po 40. letu telo potrebuje sistematični pristop

Po 40. letu telo še vedno lahko napreduje. To je zelo pomembno vedeti. Ni še konec in ni prišel čas samo za vzdrževanje. Niti ni treba sprejeti, da gre lahko samo še navzdol.

Spremeni pa se nekaj drugega. Telo ima manj tolerance za naključnost.

Če je trening dražljaj prešibek, se ne zgodi veliko. Če je premočan, se telo ne regenerira. Če je trening ves čas naključen, ni jasne smeri razvoja. Če se osredotočimo samo na eno sposobnost, začnejo druge zaostajati.

Zato sistematičnost ne pomeni rigidnosti. Ne pomeni, da mora človek živeti kot športnik. Pomeni samo, da razumemo, kaj razvijamo, zakaj to razvijamo in kako telo na to reagira.

Telo se ne izboljša samo zato, ker treniramo. Izboljša se takrat, ko se na trening prilagodi. Za to potrebuje pravi dražljaj, regeneracijo in dovolj ponavljanja skozi čas.

Zakaj govorim o mentorstvu, ne samo o treningu

Zato pri Next Prime ne govorim samo o treningu. Govorim o mentorstvu.

Trening razvija sposobnosti. Mentorstvo vodi celoten proces.

Dober proces se ne začne pri seznamu vaj. Začne se pri človeku. Kje je danes? Kaj želi doseči? Kaj ga omejuje? Kako živi? Kako spi? Kako se prehranjuje? Koliko stresa ima? Kaj njegovo telo dobro prenaša in kje se hitro poruši?

Šele potem ima trening plan pravi pomen.

Danes informacij ne manjka. Vsak lahko najde vaje, programe, prehranske nasvete in motivacijske objave. Težava ni v tem, da informacij ni. Težava je v tem, da človek pogosto ne ve, kaj je zanj primerno, kdaj, v kakšni meri in kako dolgo.

Zato plan sam po sebi ni dovolj. Potrebno je vodenje. Potreben je pogled od zunaj. Potrebna je sposobnost, da proces prilagodimo človeku, ne da pri tem izgubimo smer.

To je zame razlika med treningom in mentorstvom.

Kaj je Next Prime

Next Prime je moj odgovor na vprašanje, kako po 40. letu telesa ne samo vzdrževati, ampak ga ponovno razvijati.

Je osebno voden mentorski performance proces za ljudi po 40. letu, ki svojega telesa ne želijo samo tolerirati, popravljati ali vzdrževati. Za ljudi ki si želijo močnejše, sposobnejše in bolj zanesljivo telo.

Temelji na športni metodologiji, vendar ni namenjen samo športnikom. Namenjen je ljudem, ki imajo višje standarde do svojega telesa. Ljudem, ki želijo več energije, boljšo telesno sestavo, več moči, boljšo kondicijo in več zaupanja v telo.

Namenjen je tudi tistim, ki imajo po 40. letu resnejše športne cilje. Ker telo po 40. letu ni nujno projekt umirjanja. Lahko je projekt novega fizičnega standarda.

Next Prime ni anti-aging. Ni obljuba večne mladosti. Ne zanima me, kako se pretvarjati, da imamo 25 let. Zanima me, kako po 40. letu zgraditi telo, ki deluje bolje.

Pri dolgoživosti pogosto govorimo o tem, kako dodati leta življenju. To je pomembno. Mene pa zanima tudi drugo vprašanje: kako dodati življenje letom?

Next Prime torej prioritizira sposobnost telesa nad mladostnim počutjem. Ker, ko telo postane sposobnejše, se občutek mladosti pogosto pojavi kot posledica.

Zakaj je to zame osebno

Moj pogled na telo po 40. letu ni nastal samo iz teorije. Nastal je skozi več kot 30 let športa, dela v fitnes industriji, dela z ljudmi, razvoja vadbenih konceptov in lastne izkušnje 50-ih let.

Največ sem se naučil tam, kjer telo ne more blefirati.

V dirkališčnem kolesarjenju, posebej v sprintu, se vse pokaže zelo hitro. Moč, eksplozivnost, tehnika, koncentracija, prehrana in regeneracija se srečajo v nekaj sekundah. Če nekaj ni dovolj dobro zgrajeno, rezultat to pokaže zelo iskreno.

Sčasoma sem začel enako logiko vedno bolj prenašati v življenje po 40. letu. Ker tudi življenje pokaže, kako je telo zgrajeno. Ko pride stres. Ko pride pritisk. Ko je dan dolg. Ko moraš nastopiti, odločati, delati, potovati, skrbeti za druge in še vedno ostati v telesu, ki te podpira.

Zato zame performance ni samo športni rezultat. Je sposobnost, da telo ostane tvoje tudi takrat, ko življenje zahteva več.

Sanja danes ni ista oseba

Sanja je zame ostala močna zgodba, ker se ni končala pri tistem telefonskem klicu.

Danes ni več oseba, ki bi se opisovala kot starejša gospa, za katero so resnejši telesni cilji neprimerni. Danes redno trenira. Začela je kolesariti. Kupila si je specialko. Postala je dobra rekreativna kolesarka in si postavlja cilje.

Najpomembnejše pa ni samo to, da se več giblje.

Najpomembnejše je, da se je spremenila njena zgodba o sebi.

Ko telo postane močnejše, človek pogosto začne drugače razmišljati. Ko ima več energije, se drugače odloča. Ko telo postane bolj zanesljivo, si upa več. Ko vidi, da lahko napreduje, začne drugače gledati tudi na svoja leta.

To je veliko več kot fitnes. To je sprememba odnosa do lastnega telesa.

Zaključna misel

Po 40. letu bi morali začeti razmišljati bolj kot športniki. Ne zato, ker bi morali vsi postati vrhunski športniki. Ampak zato, ker športni način razmišljanja telesu vrača možnost razvoja.

Telo ohranja predvsem tisto, kar uporablja. Če določenih sposobnosti ne razvijamo, jih začne zmanjševati. To ni kazen. To je prilagoditev.

Biološko staranje je dejstvo. Ne moremo mu ubežati. Toda telesne sposobnosti niso samo stvar let. So tudi stvar sistematičnega razvoja.

Zato po 40. letu vprašanje ni samo, kaj je še primerno za naša leta. Boljše vprašanje je kaj še lahko razvijemo?

Zato je moje sporočilo preprosto: nismo prestari. Pogosto smo samo podtrenirani.

In to ni slaba novica. Ker če se telo lahko prilagodi navzdol, se lahko v določeni meri prilagodi tudi navzgor.