To je četrta epizoda v seriji javnega pisanja knjige Srebrni atlet.
V prvih epizodah sem govoril o tem, zakaj se resen telesni razvoj ne začne s programom in zakaj starost ni celotna diagnoza našega telesnega stanja.
Tretje poglavje knjige odpira novo vprašanje:
Ali dejstvo, da smo zdravi in redno aktivni, pomeni tudi, da je naše telo dobro pripravljeno?
Odgovor ni nujno pritrdilen.
Zdravje, telesna aktivnost in telesna sposobnost so povezane, vendar niso ista stvar. Če jih združimo v eno samo kategorijo, lahko hitro postanemo zadovoljni s telesom, ki je sicer zdravstveno v redu, ni pa pripravljeno na skoraj nič zahtevnejšega od običajnega torka.
Ko priporočilo zamenjamo za mejo
Pred časom sem se v družbi treh deklet peljal na poroko. Kot človek, ki že več desetletij dela v fitnes industriji, sem skoraj odšteval minute do trenutka, ko bo pogovor nanesel na hujšanje, lepšo postavo in trening.
Poroka ima očitno posebno moč. Tudi človek, ki se enajst mesecev v letu ne ukvarja s treningom, lahko ob poročnem vabilu nenadoma razvije izredno zanimanje za metabolizem in natančno lokacijo vseh svojih odvečnih kilogramov.
Pogovor je kmalu prišel do priporočil Svetovne zdravstvene organizacije. Odrasli naj bi na teden opravili od 150 do 300 minut zmerne aerobne aktivnosti.
Zanimiv pa je bil sklep, ki je sledil:
Če je takšna količina priporočena za zdravje, je vse, kar ta okvir presega, verjetno že nekoliko manj zdravo.
V tem razmišljanju zamenjamo prag in mejo.
Prag je točka, pri kateri se nekaj začne. Meja je točka, pri kateri se nekaj konča.
Zdravstvena priporočila opisujejo raven aktivnosti, pri kateri se pri široki populaciji jasno pokažejo pomembne koristi za zdravje. To je javnozdravstveni prag. Ne pomenijo, da je 300 minut aktivnosti še zdravih, pri naslednji minuti pa telo prestopi na temno stran.
Priporočila so pomembna osnova. Niso pa zgornja meja zdravega telesnega razvoja in niso osebni načrt za konkretnega posameznika.
Zdravje je temelj, ne dokaz sposobnosti
Osrednja misel epizode je preprosta:
Biti zdrav ni enako kot biti telesno sposoben.
To ne zmanjšuje pomena zdravja. Brez zdravja tudi resen telesni razvoj nima dobre osnove.
Zdravje je temelj. Telesna sposobnost pa pove, kaj lahko na tem temelju dejansko naredimo.
Dobra krvna slika ne pove, koliko moči imamo. Ustrezen krvni tlak ne pove, ali se lahko brez težav poberemo s tal. Vrednost holesterola ne pove, ali imamo dovolj ravnotežja za gibanje po neravnem terenu.
Indeks telesne mase pa ne pove, ali bomo lahko odnesli klavir v sedmo nadstropje, ne da bi v tretjem že začeli iskati številko gorske reševalne službe.
Zdravstveni izvidi povedo pomembne stvari. Ne vsebujejo pa rubrike:
Telo je pripravljeno na smučarski teden, večdnevni pohod, selitev ali nenaden tek za avtobusom.
Očetov »smučarski trening« na veslaču
To razliko mi je zelo nazorno pokazal moj oče.
Pri 78 letih je aktiven človek. Vsak dan ureja vrt, skrbi za hribovito zemljišče okoli vikenda, kosi travo, ureja drevesa, hodi navkreber in se občasno odpravi na krajšo kolesarsko turo.
Tudi njegovi zdravstveni izvidi so bili dobri. Posebej ponosen je bil, ker je tehtal manj kot v mladosti. Imel je manj kilogramov, vendar nekoliko večji trebuh. Tehtnica je razglasila zmago, telesna sestava pa je bila nad rezultatom nekoliko manj navdušena.
Nato se je odločil, da se bo pripravil na smučarski teden. V fitnesu si je za pripravo izbral veslaški ergometer.
Zakaj ravno veslanje?
Ker mu je bilo všeč, ker ga je želel preizkusiti in ker ga je dovolj utrudilo.
To je eden najpogostejših načinov izbire treninga: izberemo nekaj, kar nam je všeč, nas utrudi in je na voljo. Nato upamo, da bo telo samo ugotovilo, za kateri cilj se pripravljamo.
Po tridesetih minutah veslanja je bil prepoten, zadihan in zelo zadovoljen. Toda takoj ko je vstal z veslača, je izgubil ravnotežje in skoraj pristal med fitnes napravami.
Veslanje ni bilo problem. Problem je bil sklep, da ga bo aktivnost samo zato, ker ga je utrudila, pripravila na zahteve smučanja.
Smučanje poleg splošne vzdržljivosti zahteva moč nog, mišično vzdržljivost, stabilnost trupa, ravnotežje, koordinacijo in sposobnost hitrega prilagajanja na spreminjajoče se razmere.
Utrujenost po naključno izbrani aktivnosti teh sposobnosti ne more nadomestiti.
Običajen dan ne razkrije telesne rezerve
Tisto leto se je očetov smučarski teden žal končal z zlomom gležnja. Vanj se je zaletel drug smučar, zato poškodbe ne povezujem z njegovo pripravo.
Je pa obdobje po poškodbi zelo hitro pokazalo, koliko telesne rezerve je imel.
Ko je dobil bergle in mavec, njegova mobilnost ni bila več odvisna samo od poškodovane noge. Odvisna je postala od moči rok, ramen in trupa, ravnotežja na eni nogi ter sposobnosti varnega premikanja v novih okoliščinah.
Običajen dan teh pomanjkljivosti ni pokazal. Vrt je lahko urejal, po zemljišču je lahko hodil in zdravstveni izvidi so bili dobri.
Šele povečana zahteva je pokazala, kje se njegova telesna rezerva konča.
Telesna rezerva pomeni, da telo ne zmore samo svojega običajnega dne. Ima dovolj dodatne moči, vzdržljivosti, stabilnosti in ravnotežja tudi takrat, ko se zahteve povečajo.
To se lahko zgodi na smučanju, med daljšim pohodom, pri selitvi, ob padcu, poškodbi ali katerem koli izzivu, ki od telesa zahteva več kot vsakdanja rutina.
Resen trening ni problem. Neprimerna obremenitev je.
Ali je lahko resen trening po 40. letu tudi nevaren?
Seveda je lahko.
Neprimerna obremenitev je lahko problem pri 20., 40. ali 70. letu. Če človek po desetih letih sedenja v ponedeljek začne trenirati, kot da ima v soboto svetovno prvenstvo, to ni razvojna ambicija. To je organizacijska napaka.
Težava ni resen trening sam po sebi. Težava je neskladje med obremenitvijo in človekom, ki ji je izpostavljen.
Previdnost po 40. letu zato ne pomeni, da moramo opustiti intenzivnost, moč ali resnejše cilje. Pomeni, da moramo obremenitev izbrati, prilagoditi in stopnjevati bolj natančno.
V tej epizodi
V epizodi pojasnim:
- zakaj zdravje, aktivnost in telesna sposobnost niso ista stvar;
- zakaj so zdravstvena priporočila prag koristi in ne zgornja meja razvoja;
- kako lahko izvidi ostanejo dobri, telesna rezerva pa se zmanjšuje;
- zakaj utrujenost po treningu ni dokaz, da razvijamo pravo sposobnost;
- kako se pomanjkanje telesne rezerve pokaže, ko se zahteve povečajo;
- zakaj resen trening po 40. letu ni problem, če je primeren posamezniku.
Zdrav človek ni nujno tudi telesno pripravljen človek. Aktiven človek ni nujno celostno sposoben človek. Utrujen človek po treningu pa ne razvija nujno tistega, kar bo njegovo telo dejansko potrebovalo.
Poslušaj epizodo
Zaključek
Po 40. letu ni dovolj samo, da se gibamo. Pomembno je tudi, kaj s tem gibanjem razvijamo in na kakšne zahteve pripravljamo svoje telo.
Zdravstvena priporočila so pomemben prag. Niso pa osebni razvojni načrt in niso zgornja meja tega, česar je telo še lahko sposobno.
Zdravje nam odpre vrata. Telesna sposobnost pa določa, kako daleč lahko skozi ta vrata dejansko pridemo.
Zato cilj po 40. letu ne bi smel biti samo telo, ki je brez diagnoze in dovolj aktivno za običajen dan. Cilj je lahko telo, ki ima dovolj sposobnosti in rezerve tudi za dan, ko življenje od njega zahteva nekaj več.
Sodeluj pri nastajanju knjige Srebrni atlet
Knjigo pišem javno, ker želim njene ideje še med nastajanjem preverjati z ljudmi, katerim je namenjena.
Če želiš med prvimi prebrati izbrane dele knjige in s svojim odzivom pomagati oblikovati končno različico, se lahko prijaviš kot beta bralec.